Jasmina Spahalić

Jasmina Spahalić

Prijazno pozdravljeni ljubitelji Umetnosti besede,
 
priznati moram, da sem kar malo zaskrbljena za naš lepi slovenski jezik. Ravno ta skrb me je spodbudila k pisanju tega kratkega zapisa.
Vsak dan prejmem kar nekaj elektronskih sporočil, dopisov … skoraj vsako sporočilo vsebuje polovično vikanje oziroma polvikanje. ☹
 
Tisti, ki do zdaj niste bili pozorni na svoje pisanje in na uporabo oblike za vikanje, vam svetujem, da uporabljate pravo obliko vikanja, ki je enaka za moško in žensko obliko.
 
Napačno:
Menite, da boste uspelA narediti?
Lepo, da ste prišlA
 
Pravilno:
Menite, da boste uspelI narediti?
Lepo, da ste prišlI
 
Pazimo na svoje pisno in govorno izražanje, saj si tako ustvarjamo ugled v družbi, kjer živimo in delujemo.
17 Marec 2019

Zlata zrna

Za knjigo Zlata zrna ali sporočila obstoja, lahko uporabimo besedno zvezo večna knjiga. Ne glede na počutje nam pomaga sprevideti določene »resnice«. Predvsem je pa zanimiva, ker jo lahko začnemo brati na kateri koli strani in vsaka nam bo podala posebno sporočilo.

Osho je o svojem delu dejal, da pomaga ustvariti razmere za rojstvo nove vrste človeškega bitja. Znan je tudi po svojem revolucionarnem prispevku k znanosti notranje preobrazbe. Njegov pristop k meditaciji namreč priznava pospešeni ritem sodobnega življenja. Njegove »edinstvene aktivne meditacije« so zasnovane tako, da najprej sprostijo nakopičen stres iz telesa in uma, nato pa uporabnik lažje doživi sproščeno stanje meditacije brez misli. No, toliko o avtorju, osredinimo se na knjigo Zlata zrna.

Avtor poroča, da je vse, kar imamo, natančno ta trenutek, zato naj ne odlašamo več. Obstoj in mi smo sami sebi dovolj. S svojimi zapisi spodbuja k celosti bivanja, bolj intenzivno in zlato. Zelo nazorno izpostavi sojenje mišljenja ljudi, kaj je prav in kaj narobe. Naj ne počnemo tega, in poda primerjavo cveta, ki ga ne bi bilo, če ne bi bilo trnja, saj ga ta varuje. Cvet ni nič boljši in trn ni tam zgolj zato, ker je to nujno, temveč sta oba popolnoma sprejeta. In takšen bi moral biti tudi naš pristop k lastnemu življenju.

Sam zapiše: »Ne poskušam vam podajati idealov, da bi morali postati to ali ono. Poskušam vam samo pomagati do uvida, da že ste tisto, kar morate postati.« (str. 159)

Avtor odpre vsa vrata človeškega obstoja, dotika se družbenih norm, načina življenja in predvsem »zdravja uma«. Zapiše tudi: »Povsod po svetu so že poskusili, da bi ustvarili skladno človeško družbo, vendar so vsi spodleteli iz preprostega razloga, ker se nihče ni ukvarjal s tem, zakaj družba ni skladna že po naravi. Ni skladna, ker je vsak posameznik v sebi razdvojen, njegova razklanost pa se projicira na družbo …« (str. 141)

Skozi zapise podaja nauke, ob katerih se bralci zamislimo – nimamo veliko časa, veliko energije, ki bi jo lahko zapravljali. Nimamo časa za žalost, jezo, sovraštvo in ljubosumje. Uporabimo energijo za ljubezen, prijateljstvo … vse je v naših rokah.

Zagotovo vas je nekaj teh vrstic spodbudilo k branju, zato posezite po knjigi zlatih zrn modrosti. Najdete jo v številnih založbah, jaz sem jo našla v založbi Chiara.

Uredniški in lektorski pozdrav,

Umetnost besede, Jasmina Spahalić, s. p.

 

10 Marec 2019

Kar zagotovo vem

Knjiga Oprah Winfrey je večna knjiga, saj vedno, ko jo odpreš in prebereš nekaj vrstic, te navdihne. Predstavljene so kratke zgodbe v osmih poglavjih: Radost, Vzdržljivost, Povezanost, Hvaležnost, Možnosti, Občudovanje, Jasnina in Moč, skozi katere sporoča življenjske resnice in svoja spoznanja.

V poglavjih razkriva, da je vsak dan lahko priložnost za nov začetek in nov pogled na življenje. Uporabi tudi misel W. H. Murraya: »Naša odločitev sproži plaz dogodkov, ki delujejo v naše dobro, naproti nam pridejo vsi mogoči nepredvideni pripetljaji srečanja in gmotna pomoč, o kateri nismo prej niti sanjali.« Jasno nam sporoča, če se nekaj odločimo in prisluhnemo notranjemu glasu, in ne glasovom sveta, si damo besedo in izpeljemo začrtano.

Torej vsak dan prinese novo priložnost s trenutki, ki so pomembni – ta trenutek je edini, ki nam je zagotovljen. Vsak dan lahko širimo čustvena in duhovna obzorja. Prenehajmo razmišljati, kaj bo jutri ali pojutrišnjem, živimo danes, ta trenutek. Če pride to težke situacije, jo bomo že rešili, pomembno je, da čutimo življenje.

V poglavju Možnosti pričara resničen navdih do življenja samega. Opisuje strah in kako se je spopadala s tem občutkom. »Kaj, če bi se pri tej priči odločili, da se ne bomo več pustili hromiti strahu? Če bi se naučili živeti z njim in pojezditi na njegovem valu tako visoko, kot si nismo niti predstavljali? Morda bomo odkrili, kakšen užitek je, ko se nehamo meniti za pričakovanja okolice in se končno posvetimo svojim potrebam in željam

Knjiga Kar zagotovo vem, vas bodo navdihnila, opogumila in navdušila.

 

24 Februar 2019

Šepet rdeče zofe

Znova oživljam romane, ki zvesto prežijo name s knjižne police in spodbujam, vas bralce, da morda posežete po odličnem branju nekoliko starejših romanov.

Šepet rdeče zofe je zgodovinski roman z najlepšo in najmanj poznano resnično ljubezensko zgodbo slovenskega prostora in roman, ki ga tudi po vnovičnem branju, ne morem izpustiti iz rok, dokler ne preberem še zadnje pike. Je roman o prvi slovenski pesnici, pisateljici in skladateljici Josipini Turnograjski in njenem srčnem izbrancu Lovru Tomanu, avtorice Mire Delavec.

22

Roman je prežet s pismi Lovra Tomana in Josipine Turnograjske, ki so mojstrsko vpeti v zgodbo romana. Ves čas pa zapis dopolnjujejo izvirni verzi, ki bralca pustijo v globokem razmišljanju. »Ljubezen … toliko odtenkov in toliko barv. Človek je ne izbira sam. Določena mu je, a samo globina čustev pomaga prepoznati človeku čisto ljubezen. Ta se pretaka skozi vsak delček telesa. Ko se ločena dela srca najdeta, skupaj tvorita mozaik dovršenosti in tankočutnosti.« (str. 62)

Pisma poleg njune ljubezenske zgodbe prikazujejo tisti čas (okoli leta 1850) na različnih področjih življenja, od nastajajočega slovenskega meščanstva in najvidnejših predstavnikov Franceta Prešerna, Julije Primic …

Morda bi lahko tudi to ljubezensko zgodbo med Josipino in Lovrom postavili ob bok ljubezni Prešerna in Julije. Tako je enkrat zapisal tudi spoštovani literarni zgodovinar Igor Grdina.

Josipina in Lovro sta imela zelo bogato izražanje, tako po obsegu kot po izbranih besedah. Majhen utrinek iz enega od pisem: »Dragi Lovro, hvala za tvoj glas, besede vzpodbude, za veselje in moč. Nisem ti še pisala, da sem zadnjič srečala Matijo Valjavca, ki je bil namenjen v Zagreb in ni bil videti nič vesel, da zapuščam kranjsko zemljico …« Josipina in Lovro sta se odselila na Dunaj, saj je Lovro imel tam redno delo in želela sta si ustvariti družino.

V svoji doktorski disertaciji Moč vesti je Mira Delavec natančno opisala življenje Josipine Turnograjske, analizirala dela, korespondenco ... Josipina je bila plodovita pisateljica, saj je napisala osemintrideset »povestic«, do svojega 18. leta in tako je Mira Delavec ob dejstvih prelila v roman ljubezensko zgodbo, ki se odraža iz dopisovanja dveh umetnikov. Zanimiv je podatek, da sta si Josipina in Lovro v letih 1850 do 1853 izmenjala več kot 1066 pisem.

Ob resnični ljubezenski zgodbi z zapleti, ki bralca ne pustijo hladnega, se roman zaključi z bridkim koncem, ko se na Josipininih ustnicah izriše Lovrovo ime. Josipina je preminila kmalu po porodu. Lovru je umrla dobesedno na rokah.

Morda kot priporočilo za lažje razumevanje romana, najprej preberite Moč vesti in nato še Šepet rdeče zofe, nekatera zgodovinska dejstva, ki so uporabljena v romanu, bodo tako še bolj razumljiva, ko boste prebrali vsa zbrana dejstva iz Josipininega življenja.

Jasmina Spahalić, urednica in lektorica, Umetnost besede, s. p.

 

17 Februar 2019

Roman Moreno

Roman Moreno (2003) opisuje nekajtedensko bivanje pripovedovalke v pisateljski koloniji v Toskani na dvorcu pri baronici Beatrice Monti della Corte. Na posestvu je ustvarjalni mir in ustvarjene so idealne okoliščine za pisanje: idilična pokrajina, mir, tišina in večerni pogovori s prijatelji. Roman je tudi prežet s hrepenenjem po dobro napisani zgodbi, torej po umetniškem ustvarjanju.

Pripoved je prvoosebna, v ospredju je avtoričin ustvarjalni proces. Razodeva tudi svoj življenjski položaj, migrantsko izkušnjo in svoj slovenski izvor. Že v začetnih opisih poda informacijo o tem, kako rada prijateljuje s preprostimi ljudmi, npr. z Mohamedom, berberskim baroničinim vrtnarjem, oskrbnikom, albansko čistilko Liko, glavnim vrtnarjem Walterjem in maroškim kuharjem Abdulom in drugimi, ki služijo na tem dvoru. Z njimi se počuti domače, dobre volje, saj je tudi sama tujka, neznanka v tem okolju. Raje prisluhne njim kot pa ostali pisateljski druščini – pesniku, pisateljem in baronici. Zapiše, da je bolj podobna ekstrakomunitarcem (Italijani z besedo extracomunitaria označujejo drugorazredne tujce, na primer Albance, Arabce, Afričane … »Če kdo razume najbolje, kaj pomeni beseda extracomunitario, s katero Italijani označujejo drugorazredne tujce, mora priti v Firence. Trava je črna od njih: Arabcev, Albancev, Afričanov, Ciganov … čepijo, sedijo, poležavajo, spijo … se pogovarjajo, kadijo, pijejo, igrajo karte, ali gledajo v nebo.« (Svit, 2003, str. 52)), saj ima vsak svoje življenje na drugem koncu sveta, bolečo izkušnjo. Ob tem opisuje tudi svojo življenjsko situacijo, emigrantsko izkušnjo, svoj slovenski izvor.

Prvoosebno pripovedovalko so zmeraj zanimali pisatelji, ki so zamenjali jezik: prestopili iz ruščine v angleščino, iz madžarščine v francoščino itn. Pri tem ne verjame v srečno dvojezičnost. Meni, da je težko izbirati med dvema različnima jezikoma, kot sta francoščina in slovenščina. Ob tem se pojavlja vprašanje o protagonistkini identiteti – nekdanje jugoslovanstvo, nato slovenstvo, pozneje izselitev v Pariz. Vse to opozarja na avtobiografskost pripovedi.

Sprva je pripovedovalka v času bivanja v Toskani želela pisati ljubezensko zgodbo z naslovom Sreča 23 m2. Namesto te začne nastajati druga zgodba. Začne pisati o osrednjem liku nove zgodbe – eksotičnem, drugačnem moškem, o Maročanu Mohamedu. Mohamed je moški, ki mu ničesar ne prikriva. Zgodbo poimenuje Moreno.

Ker si ničesar ne prikrijeta, se v njunem odnosu razvije posebna ljubezen, ki jo sama poimenuje kot neskončna naklonjenost, ki se ji ni še nikoli zgodila tako intenzivno. Ob bolj pozornem branju je razvidno, da ljubezen med njima niha med kategorijami prijateljstva, platonične ljubezni in erotične zveze. V zapisu ne izrazi jasno, kaj želi podati bralcu in kaj zamolčati, obdržati zase.

Zgodba se zaključi tako, da pripovedovalka odpotuje iz Toskane in se vrne k svoji družini v Pariz. Mohameda, baroničinega vrtnarja, pa najdejo zapitega v jarku. Morda je bila pisateljica za Mohameda njegov Moreno, »angel v koži italijanskega zapeljivca«, ki ga je s svojim prijateljstvom reševala pred rutiniranim življenjem. Kasneje se vrne v Firence z irskim pesnikom in se nepričakovano sreča z Morenom, skrivnostnim temnim tujcem, »angelom varuhom«.

Ob zgodbi o Mohamedu, prijateljstvu v posebnih okoliščinah in ljubezen posebne vrste, pa v ospredje vstopa predvsem avtoričino razmišljanje oziroma vprašanje zamenjave jezika izražanja, prebivanja v jezikovni dvojnosti ter zapuščanje enega jezika in vstopanje v drugega. In tako avtorica obravnava temo izgubljanja lastne identitete, težavo »jezikovnega« prestopa, tematizacijo problema tujstva in odtujenost do domovine. Je roman (oziroma avtobiografski zapis) (»Edini tekst, kjer sem res govorila o sebi, je bil Moreno. Zato, ker nisem mogla drugače. Iz čiste stiske …« (Maličev, 2008, str. 28) o vprašanjih socialne, jezikovne in nacionalne določenosti.

Ko je pripovedovalka začela pisati v francoščini, je čutila osvobojenost in prvič je pisala tudi o materi, in sicer hladno. Tako velja tudi za zapise o celotni družini in domovini. Tako kot v obravnavanem romanu Smrt slovenske primadone se tudi tukaj pojavi hladen, odtujen, nerazrešen odnos med materjo in hčerjo. Obenem pa nas ta stiska »jezika« opozarja na »pomenljivo usodo Evropejcev, ki smo si po marsičem tako podobni, obenem pa nas ločujejo visoki zidovi med našimi takšnimi in drugačnimi domovinami ter težko prehodne globeli med pokrajinami, včasih, kar svetovi naših jezikov.« (Jurca Tadel, 2003, str. 62)

Ob vsem pisanju se je začela protagonistka tudi izgubljati, ne najde se, se ne prepozna – na eni strani odtujevanje od materinščine, na drugi odtujevanje od novega jezika, francoščine, v kateri piše. Razberemo, da je zamenjava jezika za pisateljico zelo težek korak, predvsem, ker ni bila vzgojena v dveh jezikih. Po njenem mnenju tisti, ki so vzgojeni v dveh jezikih, z lahkoto prehajajo iz enega jezika v drugega. Tukaj pa jo to vprašanje zelo obremenjuje in ga nenehno odpira. Preplavlja jo občutek, da izgublja slovenščino, s tem pa tudi lastno identiteto. Vsakič, ko odpre računalnik, začne dvomiti vase: »Ne prepoznam svoje pisave, ali sem to res jaz?« Še pred letom dni je bila prepričana, da ne more pisati v nobenem drugem jeziku, kot v slovenščini, saj je bilo njeno uho vzgojeno v slovenščini in tudi lingvistični instinkt se je uveljavil v tem jeziku. V enem izmed intervjujev Brina Svit poudari:

»Jaz imam zdaj dva jezika, dve orodji, kar za pisatelja ni ravno prednost. Zanimivo je, da so me zmeraj privlačili pisatelji, ki so zamenjali jezik, Beckett na primer, Cioran, Nabokov. Skratka Moreno je tudi zapis o spremembi jezika, o vseh dvomih, negotovostih, celo bolečini, ki je povezana s tem …« (Svit, 2003, str. 15)

»Pišem namreč v francoščini. Vsakič, ko odprem računalnik, sem presenečena. Ne prepoznam svoje pisave, ali sem to res jaz? Od zmeraj so me privlačili in zanimali pisatelji, ki so zamenjali jezik. /…/ Zakaj? Kako? In predvsem za kakšno ceno? Ne verjamem namreč v srečno dvojezičnost. /…/ Slovenščina in francoščina se odlično dopolnjujeta: na eni strani celebralen, natančen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elastičen in prožen.« (Svit, 2003, str. 17)

V francoščini je nekajkrat opazila dobre in slabe strani svojega pisanja, predvsem slabe, saj pisanje v drugem jeziku odkriva druge plasti pisateljske osebnosti, razkriva šibkosti in spopadanje z njimi že ob samem pisanju. V francoščini ne more opisov zavijati v celofan, kot to lahko stori v maternem jeziku. Meni tudi, da je to končno konec samocenzure. Saj pisanje v tujem jeziku omogoča distanciran pogled na vse preteklo.

Sklenem lahko, da je Moreno pripoved o sprejemanju različnosti in samega sebe oziroma odrivanje sebe skozi resnično pripoved in razmišljanje o lastnem obstoju ter bivanju. Identiteta pisateljice je predstavljena jasno, saj gre v drug kraj izključno zaradi pisateljske kolonije, kjer so idealne okoliščine za pisanje. Na samem začetku se sooča s svojim tujstvom in identiteto, ki jo predvsem vidi v jeziku in možnosti izražanja. Naposled le sklene, da se bo izražala v tujem jeziku, ker je lahko v njem neposredna in jasna. Lahko zapišemo, da avtorica obračunava sama s seboj in tematizira težavo tujstva, ob tem pa uspešno razreši problem »jezikovnega« prestopa. Ta odtujitveni odnos do domovine jo zaznamuje, saj se počuti »doma« šele ob hrvaškem morju, ki je posledica nekdanje države Jugoslavije, sicer pa veliko bolje pozna evropska mesta – Pariz, London, Rim, Madrid, kot pa svoje »domače« mesto, saj je v vsakem mestu preživela del svojega življenja.

 

Jasmina Spahalić, urednica in lektorica, umetnost besede, s. p.

Je mladinski ljubezenski roman, ki odraslemu bralcu »odpre oči« kako videti svet drugače – z mladimi očmi, čistostjo in nedolžnostjo. Kako prisluhniti mladim in njihovim pogledom v prihodnost. Je roman, ki prepleta preteklost, sedanjost in prihodnost s fantazijskim svetom posameznika.

 V zgodbi, ki jo mojstrsko zapiše Elara Udvanc, spretno prepleta odkrivanje ljubezenskih čustev, notranjih moči ob izgubi ljubljene osebe, osebno rast in razumevanje sveta. Lahko bi zapisali, da je to zgodba o odraščanju in razvojnem procesu. Predvsem pa sprejemanju s hvaležnostjo kot priložnost za rast.

Skozi protagoniste nam prikaže močno sporočilo ljubezni in hrkati življenja. Življenje kot hrepenenje samo, hrepenenje po tem, kar smo, da bi doživeli polnost ljubezni in prijateljstva.

Roman Elare Udvanc podaja nova razmišljanja in spoznanja. Spoznanje, da je angelom treba pripraviti pot, nato se lahko spustijo k ljudem. Torej, mi smo tisti, ki lahko s svojo notranjo umirjenostjo prisluhnemo tem bitjem, ki nam prinašajo pomembna sporočila, in ki nas vodijo po poti usode ter spoznanja lastnega obstoja. Vse to pa prepleta s pomenom ljubezni – sprva ljubezni do sebe nato do drugega. Na koncu zaupa sebi, verjame vase in obrne nov list v knjigi življenja s spoznanjem, da vse, kar potrebujemo, nosimo s seboj. Samo začeti moramo odkrivati dragocenosti, ki jih nosimo v srcu.

Razmišljanje mlade pisateljice skozi zgodbo je dragoceno spoznanje za celotno generacijo mladih, ki stopajo po poteh odkrivanja sebe in svojih življenjskih poti. Tovrstne zgodbe so lahko spodbuda za nadaljnji razvoj in pogled vase.

Samo izrazoslovje je bogato in na trenutke pozitivno preseneča nad razvojem jezikovnega izražanja ter prepletanjem pomena podajanja besed. »Pustim, da moja pljuča napoji vonj po drevesih, vonj po vodi in naravi, vonj po svobodi. Pustim, da bela obleka plapola v toplem poletnem vetriču in pustim, da mi toplo sonce greje kožo ter objema dušo.«

Tako kot simbolizira bela barva čistost, nedolžnost, dokončnost in ne nazadnje odpira nove začetke, prebuja odprtost in rast, takšen je tudi roman Elare Udvanc. Prepričana sem, da nam bo mlada pisateljica kmalu postregla z novim razmišljanjem, nad katerim se bomo lahko globlje zamislili.

Naj bo tovrstni roman spodbuda vsem nam.

p.s. Roman prodaja založba Primus.

Uredniški in lektorski pozdrav, Jasmina Spahalić, Umetnost besede, s. p.

03 Februar 2019

Zakaj se Buda smeje?

Odločila sem se nekaj besed zapisati o knjigi Nataše Martinčič – Ašvata, ker sva imeli pred leti zelo prijeten pogovor o njeni knjigi, Zakaj se Buda smeje? Še danes se spominjam, kako doživeto sva govorili in ura najinega pogovora je minila, kot bi trenil. Ašvata, hvala za tvojo srčnost.

Nataša Martinčič – Ašvata je avtorica, učiteljica angleščine in prevajalka številnih knjig o osebnostni rasti in tudi podnapisov v filmih.

V knjigi, Zakaj se Buda smeje? Avtorica piše o ljubezni in radosti v življenju, kako slišati sebe in osebnostno rasti, kako ustvariti, da se nam želeno uresniči. Po knjigi lahko poseže vsak, še posebej, če ste v obdobju, ko ste se znašli v težavnih mislih, občutkih, vibracijah in se sprašujete, kaj vam pripravlja usoda in kako se lotiti osebnostne rasti in boljšega življenja. Knjiga nam pomaga ustvarjati korake od sprejemanja občutkov naprej in kako ohranjati pozitivne misli ter kako v svoje življenje privabiti pravi ljudje, stvari, situacije, ki jih na poti rasti potrebujemo.

Avtorica nas v prvem delu popelje od njenih začetkov, do Bude in k prvim korakom zavestnega ustvarjanja nato pa opiše ter povabi k spoznanjem vibracijskih premikov.

»Šele takrat, ko spoštujemo to, kar čutimo, namreč jasno slišimo, kaj nam sporoča notranje vodstvo. In nato storimo korak v želeno smer, ki ga po navadi predstavlja sočutje do sebe.«

Med branjem nas avtorica seznani s Srečkom Turbovičem, ki je vesoljni menedžer – je to, kar v resnici smo. »Težko je z besedami opisati vsemogočno, čisto energijo ljubezni in radosti, ki se vsak trenutek zliva in ustvarja skozi nas, zato je včasih najbolje najti povsem zemeljski približek, ki vzbuja podobne ali enake občutke kot neizrekljivo.«

Avtorica nagovarja bralca, da si naj dovoli biti sprememba in si dovoli biti to, kar je, naj sledi sebi, čustvom in željam in naj se zaveda moči svoje pozornosti in moči misli. Temu, čemur boste namenjali več pozornosti, boste tudi ustvarjali in privlačili v svoje življenje. Pred tem pa morate biti pripravljeni na srečanje s seboj. In kot pravi knjiga, miselno prožni ljudje so srečni ljudje.

 Naj vas ob koncu spremlja misel iz knjige: »Uresničevanje sanj je lahko na prvi pogled povsem neopazen ali utrujajoč proces. Lahko pa je navdušenje nad vsakim najmanjšim korakom, ki ga storiš ...«

 

Uredniški in lektorski pozdrav, Jasmina Spahalić, Umetnost besede, s. p.

 

 

 

 

27 Januar 2019

Samozavest je seksi

Odločila sem se nekaj besed nameniti priročniku Edvarda Kadiča, Samozavest je seksi. Knjigo sem prejela od avtorja že kar nekaj časa nazaj, s posvetilom, da »naj bo korak na moji poti še bolj čvrst«. Zato želim nekaj besed nameniti tej knjigi, ki je prvovrstno pisanje o govorici telesa in ki je v komunikacijskih smereh zelo pomembna v vsakdanjem razumevanju sveta in delovanju ljudi v njem.

Najprej nekaj besed o Edvardu Kadiču za tiste, ki ga še ne poznate. Je strokovnjak na področju komunikacije, predavatelj, coach in podjetnik. Predvsem znan po delavnicah o samozavesti, doseganju ciljev, govorici telesa in akademiji Delta life coach.

Priročnih najprej seznanja bralca z opisi o samozavesti, kaj je samozavest in kako jo razviti. Nato v nadaljevanju knjige opisuje jasne slike govorice telesa in lahko sklepam, da je dopolnilo njegove prve knjige o Govorici telesa in osebni karizmi. Knjigo imate lahko ves čas na knjižni polici in pogledate vanjo, ko želite razjasniti kakšno nejasnost o govorici telesa ali o povečanju samozavesti, kako samozavest uporabiti v različnih situacijah …

Pritegnilo me je predvsem poglavje o pomenu usklajenosti veščin ravni komunikacije, kjer avtor piše: »Besedna raven daje vsebino, nebesedna pa formo. Kadar sta pri pogovoru obe ravni usklajeni, lahko pogovor spremljamo v miru, osredotočeni predvsem na vsebino besed. Telesa govorcev so namreč usklajena z vsebino in vsi vpleteni jo lahko v miru in zbrano spremljajo …«

Zagotovo je in bo zanimivo s tem dejstvom opazovati sogovornike. Ste že kdaj opazovali koga, ki govori po telefonu in ves čas krili z rokami? Zagotovo je to zanimiv primer usklajenosti neverbalne in verbalne komunikacije.

Z znanjem, ki ga pridobimo ob branju, se znebimo tudi negativnega družbenega prizvoka samozavesti (bahavost, prepotentnost in agresivnost) in prejmemo strokovno razlago o samozavesti in kako je ta povezana z našim razmišljanjem ter telesom. Je stanje verjeti vase in svoje sposobnosti. Pomembno sporočilo je tudi, da ima čisto vsak samozavest v sebi, samo prebuditi jo mora – prebuditi spečega leva v sebi.

Zaključujem zapis z mislijo, ki jo je avtor uporabil na dogodku, Samozavest je seksi:

»Glede samozavesti velja en preprost nasvet: vrzi svoje srce naprej in telo mu bo nujno sledilo. Torej, tako kot čutimo, tako kot razmišljamo, bo telo nujno sledilo. Zato se brez strahu podajte v situacijo. To je praktično edini način, kako bomo uspešno razvijali svojo samozavest.«

 

Jasmina Spahalić, umetnost besede, s. p.

Ta roman sem prvič brala leta 2015 in se ga znova lotila v tem letu. V romanu Brine Svit je prikazana migrantska izkušnja, zapustitev domovine, soočanje z novim okoljem, tujstvom, pogum drzniti si uspeti in realizirati svoje sanje. Pojavlja se motiv tujstva v smislu oddaljevanja, odtujevanja v odnosu do moškega, matere, lastnega jezika in od samega sebe.

Najprej nekaj besed o Brini Svit, o kateri je leta 2008 bil posnet tudi enourni dokumentarni film, ki ga je režiral Boris Petkovič in nosi naslov Po noči svit. Danes živi kot svobodna umetnica v Parizu. Za svoje delo je prejela tudi več nagrad, med drugim francosko literarno nagrado Peléas (2000) za roman, o katerem vam ravno podajam svoje mnenje.

Zgodbo romana pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, ki za določeno revijo obuja spomine na druženje z operno pevko Leo Kralj, ki živi v Parizu, kjer je dosegla tudi velik uspeh. O prvoosebnem pripovedovalcu pripovedi izvemo, da je francoski novinar, ki so mu starši umrli, ko je bil še otrok, po njihovi smrti je zanj skrbela teta. Leo je spremljal od Madrida, Pariza, Milana in nazadnje do Sežane in Ljubljane. Je njen prijatelj in zapisovalec njenega življenja.

Lea Kralj ima zanimivo življenjsko usodo, saj je ves čas prikazana kot oseba, ki živi pod nekakšnim pritiskom in strahom biti sama. Ves čas jo določa dvom o sebi in o svetu, ki jo gleda ali posluša. To je posledica odnosa med njo in mamo, saj si je Ingrid (mama) želela, da bi njena hči postala koncertna pianistka, Lea pa je želela postati pevka. Antagonistka Ingrid se ima za cankarjanski tip matere, saj meni, da se je za svoje otroke večno žrtvovala, odpovedovala in trpela. V opisih romana pa je egoistična in destruktivna. Zaradi nenehnega trenja v njunem odnosu, predvsem neverjetni posesivnosti matere, se je Lea odločila, da bo odšla v Pariz in se tam poučevala v petju, kmalu pa je tudi postala znana operna pevka. Lejin uspeh v tujini mati razume kot izdajo.

Protagonistko je nenehno spremljalo pomanjkanje ljubezni, ki je pustilo posledice na njenem dojemanju ljubezni, saj ni želela oziroma ni zmogla resnega ljubezenskega razmerja.

Tujina je v romanu predstavljena kot tista, ki odkriva talente in jim ponuja možnost, da uspejo. Tudi ko se Lea, kot znana operna pevka, vrača domov, njenega uspeha nihče ne ceni. Pisateljica s tem življa cankarjansko temo o umetnikih, ki jih domovina ne ceni in ne spoštuje.

Lea Kralj je svetovljanska ženska, ki obvladuje evropska mesta od Madrida do Pariza in Milana, opisana je kot nesamozavestna, krhka in žalostna ženska, katere žalost je mogoče razbrati iz opisov njenih oči, ki so globoke, sive barve, kot da se pripravljajo na jok. Poseben simbolni pomen ima ruta, ki jo Lea nosi zato, da sliši bitje svojega srca v ušesih. Sicer je svojeglava, nepredvidljiva in trmasta. Njeno nihanje v razpoloženju se prikaže ob stiku z materjo.

Zgodba hkrati pripoveduje o tujstvu, ki bi lahko bilo prostovoljno, ali pa tudi ne, saj v migriranje Leo prisil odnos z materjo. V vsebini romana je presenetljivo, da protagonistka izjavi, da ni izgnanka, saj lahko prosto kroži med deželama, obenem pa se primerja s tistimi, ki te možnosti nimajo.

Največ o Leini osebnosti izvemo v primerjavi s hišo: »Njena hiša je bila velika in komplicirana. Bila je vesela, celo šaljiva, osupljiva, širokosrčna, tu in tam nonšalantna in nenadoma, brez pravega razloga in povezave, nerazumljiva, žalostna, samomorilska.« (Svit, 2004, str. 99). O njenem počutju pa nam veliko pove slovenska pesem, ki si jo je Lea pogosto prepevala in jo novinar v romanu omenja večkrat: »Kaj jo je priganjalo, od kod je le prišla čisto noter vate jokat lastovka …«

Umetnost je predstavljena skozi odnos dveh držav in ponujanja možnosti za razvoj. Zgodovinska dogajanja so pokazala, da so ženske bile v umetnosti prezrte in neupoštevane oziroma niso mogle delovati kot enakovredni ustvarjalni subjekti, ampak so ostale izključene. Umetnost, ki je bila obravnavana kot edina in s tem univerzalna, je bila naklonjena zgolj moškemu umetniku – subjektu. Zato je bil apel Luce Irigaray na mestu, ko se obrača na žensko in jo poziva, naj nova najde sebe in se vzpostavi skozi lastne podobe, ki so že odložene v zgodovino. (Spacal, 2013; Irigaray, 1995). Tako se po tej plati avtorica postavi naproti univerzalni obliki umetnosti, ki je naklonjena moškemu, s tem, ko ženski lik Lea najde sebe v opernem petju, a na koncu romana umre in s tem avtorica ne dovoli liku, da se razvije do podrobnosti, dovoli moškemu liku – pripovedovalcu, da pripoveduje zgodbo in se razvije.

Naj strnem svoja razmišljanja:

V romanu Brine Svit, Smrt slovenske primadone je v ospredju slovenska umetnica ‒ sopranistka, ki svoje izkušnje iz petja pridobiva v tujem okolju – Madridu. Opisi Lee Kralj so po večini usmerjeni v njen zunanji videz z moške perspektive. Kot umetnica je Lea Kralj vpeta v razmerje s starejšim moškim. Zanimivo je, da je zanjo značilno, da skoraj ves čas nosi naglavno ruto, ki ima obrise ptic. Lahko sklepamo, da tovrstna simbolika, ki je v romanu zelo pogosta, predstavlja svobodo, po kateri hrepeni. V celotnem romanu nas spremlja simbolika prikritosti dejstev – smrt protagonistke, razmerje z moškimi itd. Avtorica tudi tematizira predstavljanje Slovenije tujemu okolju z znanimi vzorci – kje na zemljevidu leži Slovenija itn. Gre za umetnico, ki se sooča s svojim jezikom, narodnostjo, odnosom do nasprotnega spola v tujem okolju. V romanu je predstavljena tudi mati, ki si nadene masko trpeče in žrtvujoče se matere, ki ne prenese, da si hči zna z umetnostjo ustvariti paralelni svet, kjer je sama sebi dovolj in ne potrebuje nikogar. Roman prinaša drugačno motiviko tujstva, tujstvo med materjo in hčerjo, zavist, ljubosumje ob hčerinih uspehih. Gre za prikaz tujstva, ki ima oblike prostovoljnega izgnanstva, ki protagonistko osvobodi in ji prinese uspehe v opernem petju, a se vseeno ne more dokončno osvoboditi polaščevalne matere. Glavni lik umetnice se ne razvije do potankosti in tako roman vsebuje več stereotipnih oblik. Eden izmed oblik je, da lik umetnice sklene življenjsko pot.

Ugotavljam, da lik umetnice izgrajuje svojo identiteto kljub nenehnim občutkom nepripadnosti. Uspe ji najti izhod iz nekonstruktivnega okolja, ki jo je omejevalo, tako da se odpravi v tujino. Uresničuje se kot umetnica in intelektualka, zato obravnavano delo v slovensko književnost vnaša nove teme in nove ženske like.

Jasmina Spahalič, umetnost besede, s. p.

Čas praznikov se bliža, zato je prav, da pomislimo, kaj je prav pri pisanju voščilnic.
 
Dejstvo je, da si je za pisanje voščilnic treba vzeti dovolj časa.
 
Pravila:
Pomembno je voščilnice pripraviti pravočasno. Določiti, komu bomo pisali. Vsebino voščilnic si lahko pripravimo že prej. Če uporabljamo misli tujih avtorjev, je pomembno napisati, čigava je misel.
 
Ne glede komu jih pišemo, morajo biti ustrezne, vsebina pa zapisana čitljivo in jasno. Lahko jih izdelamo sami ali pa kupimo.
 
Način pisanja se razlikuje v poslovnem in zasebnem svetu.
V poslovnem svetu pazimo, da voščilnice niso reklamni panoji. Zapišemo le lepe želje in ne pozabimo na čitljiv podpis. Lahko priložimo tudi vizitko, v primeru, da smo spremenili podatke – telefonsko številko … ti podatki bodo poslovnemu partnerju prišli prav. Pišemo z nalivnim peresom ali primernim kemičnim svinčnikom. Pomembno je vedeti, da je voščilo pisano »na roke«, bolj osebno.
V zasebnih sporočilih smo lahko šaljivi, izvirni, duhoviti. Še vedno velja, da vsebino zapišemo lepo in čitljivo.
Drži, da so elektronska sporočila hitrejša, cenejša, žal pa niso osebna. Če le zmoremo in nam čas dopušča, se lotimo teh stvari malce drugače. Če pošiljamo elektronska sporočila, bodimo pozorni, da se ne vidi, da smo to sporočilo poslali več osebam hkrati.
 
Na ovojnice pišemo naslove ročno. Nikar ne lepimo nalepk. Če smo v stiski s časom, potem je dopustno, da na ovojnico natisnemo naslove. Še vedno je najlepše, da vzamemo v roke pisalo in se lotimo dela.
Ob vsem pa je pomembno, da ne pozabimo na pravopisna pravila.
 
Praznike pišemo z malo začetnico, razen, če je ime praznika izpeljano iz osebnega imena ali priimka. Na primer: Prešernov dan in Marijino vnebovzetje … vse ostale praznike pišemo z malo začetnico. Vesel božič in srečno novo leto.
Pomembno je, da ločimo med voščilnico in čestitko. Voščimo ob ponavljajočih se dogodkih, kot so rojstni dnevi, novo leto …. Zato pišemo voščilnico.
Čestitamo ob enkratnih dogodkih in uspehih – rojstvo, diploma, športni dosežek … Takrat napišemo čestitko.
 
Srečno pri pisanju.
 
Umetnost besede, Jasmina Spahalić
stran 1 od 3