Roman Moreno
Roman Moreno (2003) opisuje nekajtedensko bivanje pripovedovalke v pisateljski koloniji v Toskani na dvorcu pri baronici Beatrice Monti della Corte. Na posestvu je ustvarjalni mir in ustvarjene so idealne okoliščine za pisanje: idilična pokrajina, mir, tišina in večerni pogovori s prijatelji. Roman je tudi prežet s hrepenenjem po dobro napisani zgodbi, torej po umetniškem ustvarjanju.
Pripoved je prvoosebna, v ospredju je avtoričin ustvarjalni proces. Razodeva tudi svoj življenjski položaj, migrantsko izkušnjo in svoj slovenski izvor. Že v začetnih opisih poda informacijo o tem, kako rada prijateljuje s preprostimi ljudmi, npr. z Mohamedom, berberskim baroničinim vrtnarjem, oskrbnikom, albansko čistilko Liko, glavnim vrtnarjem Walterjem in maroškim kuharjem Abdulom in drugimi, ki služijo na tem dvoru. Z njimi se počuti domače, dobre volje, saj je tudi sama tujka, neznanka v tem okolju. Raje prisluhne njim kot pa ostali pisateljski druščini – pesniku, pisateljem in baronici. Zapiše, da je bolj podobna ekstrakomunitarcem (Italijani z besedo extracomunitaria označujejo drugorazredne tujce, na primer Albance, Arabce, Afričane … »Če kdo razume najbolje, kaj pomeni beseda extracomunitario, s katero Italijani označujejo drugorazredne tujce, mora priti v Firence. Trava je črna od njih: Arabcev, Albancev, Afričanov, Ciganov … čepijo, sedijo, poležavajo, spijo … se pogovarjajo, kadijo, pijejo, igrajo karte, ali gledajo v nebo.« (Svit, 2003, str. 52)), saj ima vsak svoje življenje na drugem koncu sveta, bolečo izkušnjo. Ob tem opisuje tudi svojo življenjsko situacijo, emigrantsko izkušnjo, svoj slovenski izvor.
Prvoosebno pripovedovalko so zmeraj zanimali pisatelji, ki so zamenjali jezik: prestopili iz ruščine v angleščino, iz madžarščine v francoščino itn. Pri tem ne verjame v srečno dvojezičnost. Meni, da je težko izbirati med dvema različnima jezikoma, kot sta francoščina in slovenščina. Ob tem se pojavlja vprašanje o protagonistkini identiteti – nekdanje jugoslovanstvo, nato slovenstvo, pozneje izselitev v Pariz. Vse to opozarja na avtobiografskost pripovedi.
Sprva je pripovedovalka v času bivanja v Toskani želela pisati ljubezensko zgodbo z naslovom Sreča 23 m2. Namesto te začne nastajati druga zgodba. Začne pisati o osrednjem liku nove zgodbe – eksotičnem, drugačnem moškem, o Maročanu Mohamedu. Mohamed je moški, ki mu ničesar ne prikriva. Zgodbo poimenuje Moreno.
Ker si ničesar ne prikrijeta, se v njunem odnosu razvije posebna ljubezen, ki jo sama poimenuje kot neskončna naklonjenost, ki se ji ni še nikoli zgodila tako intenzivno. Ob bolj pozornem branju je razvidno, da ljubezen med njima niha med kategorijami prijateljstva, platonične ljubezni in erotične zveze. V zapisu ne izrazi jasno, kaj želi podati bralcu in kaj zamolčati, obdržati zase.
Zgodba se zaključi tako, da pripovedovalka odpotuje iz Toskane in se vrne k svoji družini v Pariz. Mohameda, baroničinega vrtnarja, pa najdejo zapitega v jarku. Morda je bila pisateljica za Mohameda njegov Moreno, »angel v koži italijanskega zapeljivca«, ki ga je s svojim prijateljstvom reševala pred rutiniranim življenjem. Kasneje se vrne v Firence z irskim pesnikom in se nepričakovano sreča z Morenom, skrivnostnim temnim tujcem, »angelom varuhom«.
Ob zgodbi o Mohamedu, prijateljstvu v posebnih okoliščinah in ljubezen posebne vrste, pa v ospredje vstopa predvsem avtoričino razmišljanje oziroma vprašanje zamenjave jezika izražanja, prebivanja v jezikovni dvojnosti ter zapuščanje enega jezika in vstopanje v drugega. In tako avtorica obravnava temo izgubljanja lastne identitete, težavo »jezikovnega« prestopa, tematizacijo problema tujstva in odtujenost do domovine. Je roman (oziroma avtobiografski zapis) (»Edini tekst, kjer sem res govorila o sebi, je bil Moreno. Zato, ker nisem mogla drugače. Iz čiste stiske …« (Maličev, 2008, str. 28) o vprašanjih socialne, jezikovne in nacionalne določenosti.
Ko je pripovedovalka začela pisati v francoščini, je čutila osvobojenost in prvič je pisala tudi o materi, in sicer hladno. Tako velja tudi za zapise o celotni družini in domovini. Tako kot v obravnavanem romanu Smrt slovenske primadone se tudi tukaj pojavi hladen, odtujen, nerazrešen odnos med materjo in hčerjo. Obenem pa nas ta stiska »jezika« opozarja na »pomenljivo usodo Evropejcev, ki smo si po marsičem tako podobni, obenem pa nas ločujejo visoki zidovi med našimi takšnimi in drugačnimi domovinami ter težko prehodne globeli med pokrajinami, včasih, kar svetovi naših jezikov.« (Jurca Tadel, 2003, str. 62)
Ob vsem pisanju se je začela protagonistka tudi izgubljati, ne najde se, se ne prepozna – na eni strani odtujevanje od materinščine, na drugi odtujevanje od novega jezika, francoščine, v kateri piše. Razberemo, da je zamenjava jezika za pisateljico zelo težek korak, predvsem, ker ni bila vzgojena v dveh jezikih. Po njenem mnenju tisti, ki so vzgojeni v dveh jezikih, z lahkoto prehajajo iz enega jezika v drugega. Tukaj pa jo to vprašanje zelo obremenjuje in ga nenehno odpira. Preplavlja jo občutek, da izgublja slovenščino, s tem pa tudi lastno identiteto. Vsakič, ko odpre računalnik, začne dvomiti vase: »Ne prepoznam svoje pisave, ali sem to res jaz?« Še pred letom dni je bila prepričana, da ne more pisati v nobenem drugem jeziku, kot v slovenščini, saj je bilo njeno uho vzgojeno v slovenščini in tudi lingvistični instinkt se je uveljavil v tem jeziku. V enem izmed intervjujev Brina Svit poudari:
»Jaz imam zdaj dva jezika, dve orodji, kar za pisatelja ni ravno prednost. Zanimivo je, da so me zmeraj privlačili pisatelji, ki so zamenjali jezik, Beckett na primer, Cioran, Nabokov. Skratka Moreno je tudi zapis o spremembi jezika, o vseh dvomih, negotovostih, celo bolečini, ki je povezana s tem …« (Svit, 2003, str. 15)
»Pišem namreč v francoščini. Vsakič, ko odprem računalnik, sem presenečena. Ne prepoznam svoje pisave, ali sem to res jaz? Od zmeraj so me privlačili in zanimali pisatelji, ki so zamenjali jezik. /…/ Zakaj? Kako? In predvsem za kakšno ceno? Ne verjamem namreč v srečno dvojezičnost. /…/ Slovenščina in francoščina se odlično dopolnjujeta: na eni strani celebralen, natančen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elastičen in prožen.« (Svit, 2003, str. 17)
V francoščini je nekajkrat opazila dobre in slabe strani svojega pisanja, predvsem slabe, saj pisanje v drugem jeziku odkriva druge plasti pisateljske osebnosti, razkriva šibkosti in spopadanje z njimi že ob samem pisanju. V francoščini ne more opisov zavijati v celofan, kot to lahko stori v maternem jeziku. Meni tudi, da je to končno konec samocenzure. Saj pisanje v tujem jeziku omogoča distanciran pogled na vse preteklo.
Sklenem lahko, da je Moreno pripoved o sprejemanju različnosti in samega sebe oziroma odrivanje sebe skozi resnično pripoved in razmišljanje o lastnem obstoju ter bivanju. Identiteta pisateljice je predstavljena jasno, saj gre v drug kraj izključno zaradi pisateljske kolonije, kjer so idealne okoliščine za pisanje. Na samem začetku se sooča s svojim tujstvom in identiteto, ki jo predvsem vidi v jeziku in možnosti izražanja. Naposled le sklene, da se bo izražala v tujem jeziku, ker je lahko v njem neposredna in jasna. Lahko zapišemo, da avtorica obračunava sama s seboj in tematizira težavo tujstva, ob tem pa uspešno razreši problem »jezikovnega« prestopa. Ta odtujitveni odnos do domovine jo zaznamuje, saj se počuti »doma« šele ob hrvaškem morju, ki je posledica nekdanje države Jugoslavije, sicer pa veliko bolje pozna evropska mesta – Pariz, London, Rim, Madrid, kot pa svoje »domače« mesto, saj je v vsakem mestu preživela del svojega življenja.
Jasmina Spahalić, urednica in lektorica, umetnost besede, s. p.